2.62 Davčno (ne) priznavanje odhodkov iz naslova rezervacij za tožbe pri obračunu DDPO
Davčno, poslovno in računovodsko svetovanje Darko Bohte s.p.
Davčno (ne) priznavanje odhodkov iz naslova rezervacij za tožbe pri obračunu DDPO - sodba Vrhovnega sodišča RS, številka X Ips 38/2023 z dne 22.05.2024
Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS) je v sodbi , številka X Ips 38/2023 z dne 22.05.2024 (veza – sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, številka I U 782/2020-42), ki se nanaša na dopuščeno revizijsko vprašanje glede davčnega (ne) priznavanja odhodkov iz naslova rezervacij za tožbe pri obračunu davka od dohodkov pravnih oseb, pritrdilo stališču FURS .
FURS je namreč zavzela stališče, da je skladno z 12. členom ZDDPO-2 za davčno priznavanje odhodkov iz naslova rezervacij za tožbe bistveno, da so zoper davčnega zavezanca že podani tožbeni zahtevki, odhodki za oblikovanje rezervacij za tožbe v obdobju, ko se vložitev zahtevkov šele predvideva, pa so davčno nepriznani.
VS je pritrdilo temu stališču in poudarilo, da se stroški, ki jih davčni zavezanci v svojih računovodskih izkazih oblikujejo za rezervacije, lahko davčno upoštevajo kot njihov odhodek le, če so kot rezervacije oblikovani v zvezi z že obstoječimi obveznostmi davčnega zavezanca, torej obveznostmi glede katerih v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo (MRS 37) - negotova sta le še čas zapadlosti obveznosti oziroma njen točen znesek. Tudi slednji je za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv. Stroški, ki jih (sicer lahko tudi povsem in posebej skrbni) davčni zavezanec oblikuje za rezervacije glede obveznosti, ki mu do konca leta še niso nastale, niso davčno priznani kot njegov odhodek.
Z navedeno sodbo je VS ugodilo reviziji, spremenilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: UprS) tako, da je tožbo zavrnilo in s tem posledično pritrdilo…
