DDV: Odbitek DDV

4.2.5.1 DDV: Odbitek DDV

Erika Režek, davčna svetovalka

Nastanek pravice do odbitka DDV je vezan na nastanek obveznosti obračuna DDV. Davčni zavezanec si lahko odbije DDV v davčnem obdobju, ko je prejel blago oziroma mu je bila opravljena storitev,tj. v davčnem obdobju v katerem je nastala obveznost za obračun DDV, če do poteka roka za predložitev davčnega obračuna za to davčno obdobje razpolaga z računom oziroma carinsko deklaracijo za uvoženo blago.

Odbitek DDV opravi tako, da od skupnega dolgovanega DDV za dano davčno obdobje odšteje skupni DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka DDV, če so izpolnjeni predpisani pogoji.

Pravica do odbitka DDV za uvoženo blago, kadar se DDV plačuje preko obračuna DDV, se lahko uveljavlja ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem davčni zavezanec obračuna DDV od uvoza blaga.

Za odbitek DDV se šteje znesek DDV, ki ga je prejemnik blaga, identificiran za namene DDV v Sloveniji, plačal v skladu s 6. členom ZDDV-1 in. 77. členom ZDDV-1, kot sledi:

6) Pri uvozu blaga se DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, razen če je kot plačnik DDV določen davčni zavezanec, ki je prejemnik blaga in je identificiran za namene DDV v Sloveniji. Davčni zavezanec izkaže obračunani DDV od uvoza blaga v obračunu DDV in plača DDV v roku iz prvega odstavka tega člena, če kot prejemnik blaga v trenutku uvoza davčnemu organu v carinski deklaraciji zagotovi vsaj naslednje informacije:

• svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ v Sloveniji;

• davčno osnovo kot je določena v 38. členu tega zakona;

• stopnjo DDV;

• znesek DDV.

(7) Ne glede na prejšnji odstavek prejemnik blaga, ki nima sedeža v Sloveniji in je identificiran za namene DDV v Sloveniji, izkaže obračunani DDV od uvoza blaga v obračunu DDV, če imenuje davčnega zastopnika, identificiranega za namene DDV v Sloveniji, ki je solidarno odgovoren za plačilo DDV od uvoza blaga. Prejemnik blaga v carinski deklaraciji poleg podatkov iz prejšnjega odstavka navede tudi identifikacijsko številko za DDV davčnega zastopnika. Davčni organ vodi evidenco o teh davčnih zastopnikih, ki vsebuje naslednje podatke:

• naziv in identifikacijsko številko za namene DDV davčnega zastopnika;

• naziv, naslov, državo sedeža in identifikacijsko številko za namene DDV prejemnika blaga;

• registracijsko in identifikacijsko številko, ki je prejemniku blaga dodeljena v skladu s carinskimi predpisi (EORI številka);

• veljavnost pooblastila za zastopanje;

• veljavni transakcijski račun davčnega zastopnika.

Plačnik DDV pri uvozu blaga v primerih izkazanega obračuna DDV od uvoza blaga v obračunu DDV je prejemnik blaga. Šteje se, da je DDV plačan, ko je izkazan v obračunu DDV-O. Če ima davčni zavezanec (uvoznik) pravico do odbitka DDV od uvoza blaga v skladu s 63. členom ZDDV-1, uveljavlja odbitek DDV od uvoza v obračunu DDV za obdobje, v katerem je obračunal DDV od uvoza blaga.

Tak način izkazovanja DDV po principu samoobdavčitve ne velja za t. i atipične davčne zavezance. Ti davčni zavezanci so še vedno dolžni plačati DDV kot uvozno dajatev in nimajo pravice do odbitka.

Davčni zavezanec ima pravico do odbitka vstopnega DDV tudi za nakup vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza s taksiji in od osebnih specialnih vozil, prilagojenih izključno za prevoz pokojnikov.

OBSEG PRAVICE: 63. člen ZDDV-1, uporaba blaga in storitev za namene obdavčenih transakcij

63.a člen, ki pojasnjuje uveljavljanje pravice za nepremičnine

Ta člen določa takojšnji odbitek DDV za nabavo nepremičnine in z nepremičnino povezanih izdatkov, ki je namenjena poslovni in neposlovni rabi. Po navedbah zakonodajalca, določba sledi temeljnemu pravilu glede pravice do odbitka DDV, da ta pravica velja samo, če davčni zavezanec uporablja blago in storitve za poslovno dejavnost.

63.a člen se tako glasi:

1. “Davčni zavezanec, ki nepremičnino, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, uporablja za opravljanje njegove dejavnosti in tudi za njegove zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali za druge namene, kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, ima pravico da od DDV, ki ga je dolžan plačati za izdatke v zvezi s to nepremičnino, odbije DDV, v skladu z 62. členom, prvim in drugim odstavkom 63. člena in prvim in sedmim odstavkom 65. člena, samo za del nepremičnine, ki se uporablja za opravljanje njegove dejavnosti.

2. Ne glede na 15. člen tega zakona (neposlovni namen opravljanja storitev) se popravek odbitka zaradi spremembe v deležu uporabe nepremičnine iz prejšnjega odstavka opravi v skladu z načeli iz 68., 69. in 70. člena tega zakona.“

Po pojasnilih zakonodajalca, davčni zavezanec začetni odbitek DDV določi sam glede na njegovo predvideno uporabo nepremičnine za poslovno ali neposlovno rabo, pri čemer pa mora v okviru poslovne rabe razlikovati še med transakcijami, pri katerih DDV lahko odbije, in transakcijami, pri katerih se DDV ne sme odbiti. Če se delež uporabe nepremičnine pozneje spremeni, se popravek odbitka opravi na način, kot to določa 68. do 70. člen ZDDV-1.

To po našem mnenju pomeni, da bo moral davčni zavezanec, to velja predvsem za davčnega zavezanca, ki si odbija vstopni DDV v deležu, za nepremičnino, ki jo bodisi nabavlja oziroma adaptira, v svojih aktih določiti, kolikšen del uporabe te nepremičnine se bo namenil obdavčenim transakcijam. V kolikor se bo izkazalo, da je ta delež večji oziroma manjši, bo temu ustrezno naredil popravek vstopnega DDV.

V zvezi z neposlovno rabo blaga in storitev ter na temo popravkov odbitkov DDV je Sodišče ES izdalo vrsto sodb, v katerih so obravnavane različne situacije iz prakse. Te sodbe so naslednje: C-434/03 (Charles), C-63/04 (Centralan), C-184/04 (Uudenkaupungin kaupunki), C-20/91 (De Jong), C-33/93 (Empire Stores), C-48/97 (Kuweit Petroleum), C-322/99 (Hans-Georg Fischer), C-323/99 (Klaus Brandenstein), C-412/03 (Hotel Scandic Gåsabäck), C-487/01 (Leusden) in C-7/02 (Holin), C-233/05 (Dressuurstal Jespers), C-50/88 (Kühne), C-193/91 (Mohsche), C-230/94 (Renate Enkler), C-269/00 (Wolfgang Seeling), C-17/01 (Walter Sudholz), C-155/01 (Cookies World), C-258/95 (Julius Fillibeck), C-97/90 (Lennartz), C-291/92 (Armbrecht), C-378/02 (Waterschap Zeeuws Vlaanderen), C-172/03 (Wolfgang Heiser), C-415/98 (Laszlo Bakcsi) ter C-376/02 (Goed Wonen), C-72/05 (Household Wollny), C-460/07 (Sandra Puffer).

Na te sodbe se sklicuje tudi FURS v svojem pojasnilu, št. 4230-34/2007-2, 4. 6. 2007, v zvezi z vprašanjem, ki se nanaša na popravek odbitka DDV od osnovnih sredstev. FURS v tem pojasnilu navaja, citiramo:

“Osnovna dilema, ki je bila vzpostavljena z vprašanjem davčnega urada je, v katerih primerih je treba obračunati izstopni DDV zaradi neposlovnega namena v skladu s členoma 7 oziroma 8 ZDDV-1 in v katerih primerih je treba uporabiti mehanizem popravka vstopnega DDV v skladu s členi 68 do 72 ZDDV-1. Omenjena dva mehanizma sta v ZDDV-1 zajeta v členih 7 in 8 ter v členih od 68 do 72. Tako je določilo 7. člena ZDDV-1 povzeto po členu 5(6) Šeste direktive Sveta oziroma členu 16 Direktive Sveta 2006/112/ES, del pa po členu 5(7) Šeste direktive oziroma členu 18 (a) do (c) DDV direktive. Ureditev 8. člena ZDDV-1 je povzeta po členu 6(2) Šeste direktive oziroma po členu 26 DDV direktive.

Členi od 68 do 72 ZDDV-1 in 110. člen pravilnika, ki urejajo popravek odbitka DDV pa so urejeni v členu 20 Šeste direktive oziroma v členih od 184 do 192 DDV direktive.

Iz sodne prakse Sodišča ES nadalje izhaja, da se členi 5(6) oziroma 6(2) ali 20 Šeste direktive uporabljajo v primerih t.i. mešane rabe. V praksi se pojavljata dve vrsti mešane rabe, ker prihaja do:

1. situacij, v katerih davčni zavezanec dobave med poslovanjem uporablja delno za poslovne in delno za neposlovne namene in

2. situacij, v katerih se zavezanec ukvarja z obdavčeno in oproščeno dejavnostjo.

Težave pa lahko nastopijo, kjer pride do prekrivanja ali prepletanja med različnima vrstama uporabe blaga oziroma storitev.

Šesta Direktiva v izogib takim težavam ponuja dva načina oziroma mehanizma, ki nista preprosto zamenljiva, razlikujejo pa se tudi okoliščine njune uporabe.

Prvi način zadeva situacije, v katerih davčni zavezanec troši za svoje zasebne neposlovne namene blago in storitve, ki so bili sprva namenjeni za poslovne namene in tako tudi obravnavani, in glede katerih je bil vstopni DDV sprva odbit. V takšnih situacijah mora zato davčni zavezanec obračunati izstopni DDV od neposlovne rabe.

Drugi način je sistem sorazmernega odbitka, ki ga urejata člena 17(5) in 19 Šeste direktive. Člen 20 Šeste direktive nadalje določa, da se odbitke popravi, če med drugim nastopi sprememba v dejavnikih, ki določajo odbiten znesek. V členu 17 Šeste direktive je tako določen obseg začetnega odbitka, do katerega je davčni zavezanec upravičen, obseg kakršnih koli popravkov v naslednjih obdobjih pa je določen v členu 20 te direktive.

Oba sistema se uporabljata samo tam, kjer so obdavčeni nakupi opravljeni v poslovni sferi. Člena 5(6) in 6(2) Šeste direktive se nanašata na blago, ki je del poslovnih sredstev ali na opravljene storitve znotraj dejavnosti. Člen 17(5) Šeste direktive se nanaša na blago ali storitve, ki jih uporablja davčni zavezanec tako za obdavčene kot za neobdavčene, to je oproščene transakcije. Te določbe se, v primerih, kjer davčni zavezanec pridobiva blago v zasebni sferi ali ga uporablja za transakcije izven sistema DDV, ne morejo uporabljati.

Nadalje, oba sistema sta vzpostavljena za zagotavljanje usklajenosti med odbitkom vstopnega davka in obračunom izstopnega davka, vendar dejansko delujeta kot zrcalna slika drug drugega.

Oba sistema dovoljujeta prilagoditev spremenjenim okoliščinam, mehanizmi pa so v vsakem primeru drugačni. V primeru iz členov 5(6) in 6(2) Šeste direktive se prilagoditev dejansko izvršuje sama, saj je davek obračunan, če in ko nastopi potrošnja. V primeru iz člena 17(5) Šeste direktive je upravičenje do odbitka obračunano na letni podlagi in se lahko tako iz leta v leto spreminja, člen 20 iste direktive pa poleg tega za investicijsko blago (v Sloveniji so to osnovna sredstva) določa prilagoditveno obdobje več let.

Vendar pa popravek odbitkov DDV na podlagi člena 20 Šeste direktive ni samo preprosta alternativa uporabi člena 5(6) in člena 6(2) iste direktive, ki se nanašata na obdavčitev blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec opravi za zasebno rabo, in države članice torej nimajo nobene izbire med prenosom mehanizma popravkov ali mehanizma v zvezi z obdavčitvijo uporabe blaga za zasebne namene, saj sta oba zavezujoča.

Členi 20, 5 in 6 Šeste direktive se na podlagi svoje vsebine načeloma lahko uporabijo takrat, ko se blago, za katerega uporabo je mogoče uveljavljati odbitek davka, nato nameni za uporabo, pri kateri DDV ni odbiten (neposlovna raba ali oproščena dejavnost). Mehanizma, zajeta z navedenimi členi Šeste direktive, bi imela v takšni situaciji enak ekonomski učinek, vendar pa to ne velja v obratnem primeru, kadar je blago najprej namenjeno uporabi, na podlagi katere DDV ni odbiten, nato pa uporabi, na podlagi katere je odbiten. Pravica do popravkov odbitkov v korist davčnega zavezanca, upoštevana v drugem primeru, dejansko lahko temelji edino na določbah člena 20 Šeste direktive in ne na določbah členov 5 in 6 iste direktive. V teh primerih je torej uporaba določb člena 20 navedene direktive nujno potrebna.

V zvezi s tem je treba poudariti, da se člena 5(6) in 6(2) Šeste direktive lahko uporabita samo ob ponovni spremembi namembnosti zadevnega blaga, tako da je namenjeno zasebni rabi, vendar ne ob spremembi namembnosti tega blaga za oproščeno dejavnost.

Uporabnost vsake izmed spornih določb je torej odvisna od tega, ali se je davčni zavezanec dejansko odločil za stalno nameniti blago npr. nepremičnino za zasebno rabo ali pa je nasprotno predvidel možnost bodoče uporabe za namene svojega podjetja in se zato odločil, da bo obdržal nepremičnino v premoženju svojega podjetja. V prvem primeru (opomba avtorja mešana raba: poslovni in zasebni namen) bi se uporabila člena 5(6) in 6(2) Šeste direktive in v drugem primeru (opomba avtorja: sprememba pogojev: obdavčena in oproščena dejavnost) člen 20 iste direktive.“

66. člen – Omejitev pravice do odbitka

Davčni zavezanec ne sme odbiti DDV od:

• jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo;

• zrakoplovov, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od zrakoplovov, ki se uporabljajo za…