Danes je 7.11.2024

Input:

Pogodba o asignaciji (komentar)

19.5.2016, , Vir: Verlag DashöferČas branja: 22 minut

7.7.1 Pogodba o asignaciji (komentar)

Aleš Kobal

Tadej Dubrovnik

Borko Obradović

Branko Mayr

mag.Nataša Jeršič

Pri asignacijski pogodbi gre za t. i. nominatni kontrakt, saj jo naša zakonodaja ureja v Obligacijskem zakoniku (1035.–1049. člen OZ).

Z asignacijo pooblašča ena oseba (nakazovalec ali asignant) drugo osebo (nakazanca ali asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi (prejemniku nakazila ali asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. Smoter asignacije je, da se s plačilom enega dolga poplačata dva dolga. Gre za razmerje, ki je sestavljeno iz dveh enostranskih poslov. Pri asignaciji asignant pooblasti asignata, da na njegov račun izpolni nekaj asignatarju, njega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.

Če poenostavimo, gre v praksi pogosto za primer, ko nekdo dolguje upniku, obenem pa ima dolžnika in se stranke dogovorijo, da bo dolžnikov dolžnik poravnal obveznost do upnika.

  • Predmet pogodbe

Najpogosteje je predmet asignacije plačilo denarja, možna pa je tudi kakšna druga izpolnitev (kot npr. oprava storitve).

  • Predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe

Zakon ne predpisuje pisno obliko kot predpostavko za veljavnost pogodbe, tako je mogoče skleniti pogodbo tudi zgolj ustno, vendar predvsem praksa zaradi lažje dokazljivosti pri morebitnem sporu med strankami narekuje pisno obliko.

Asignacijo sestavlja dvoje pooblastitev podanih s strani asignanta, vendar pa slednje ne zadostuje za nastanek obveznosti med asignatom in asignatarjem; potrebna je namreč izjava asignata, da nakazilo sprejema, saj šele takrat asignatar pridobi pravico, da zahteva izpolnitev od asignata. Poudarjamo, da v našem pravu velja prejemna teorija, kar pomeni, da asignatar pridobi direktni zahtevek v trenutku, ko prejme izjavo o sprejemu.

  • Pogodbene stranke

Osebe pri asignaciji so asignant ali nakazovalec, asignat ali nakazanec ter asignatar ali prejemnik nakazila. Med omenjenimi nastanejo tri pravna razmerja, in sicer razmerje med asignatarjem in asignatom, asignatarjem in asignantom ter med asignantom in asignatom.

Razmerje med asignantom in asignatom

Razmerje med asignantom in asignatom ima lahko podlago v neki terjatvi, ki jo ima asignant do asignata oz. v kreditu, ki ga asignat odobri asignantu. Gre za t. i. kritno razmerje, asignant ima namreč pri asignatu kritje, bodisi v terjatvi bodisi v kreditu. Asignatova dolžnost je, da izpolni nakazilo, če je asignantu dolžan tisto, kar naj bi izpolnil. Pri tem izpolnitev ne sme biti težja od njegovega dolga. Povedano drugače, izpolnitev ne sme preseči zneska, ki ga je asignat dolžan asignantu.

Asignatar ima pravico asignata tožiti na izpolnitev. Asignant lahko prekliče pooblastilo, ki ga je z nakazilom dal asignatu, vse dokler asignat ne izjavi asignatarju, da sprejema nakazilo ali dokler ga ne izpolni. Lahko ga prekliče celo, če je v samem nakazilu navedeno, da je nepreklicno, in tudi, če bi s preklicem kršil kakšno svojo obveznost do asignatarja.

Uvedba stečaja nad premoženjem asignanta ima po samem zakonu za posledico preklic nakazila, razen v primeru, če je asignat že sprejel nakazilo pred uvedbo stečaja in če ob sprejemu ni vedel in ni bil dolžan vedeti za stečaj.

Razmerje med asignantom in asignatarjem

Razmerje med asignantom in asignatarjem se imenuje valutno razmerje. V slednjem je asignant pogosto dolžan asignatarju, tako opravi pooblastitev z namenom, da bi svoj dolg do asignatarja poplačal. Plačilo pa opravi asignat. Obstaja tudi možnost, da asignant asignatarju ni dolžan ničesar, temveč želi asignatar od asignanta kredit. Možen je tudi tretji primer, da asignant povabi asignata, naj asignatarju plača, ker želi asignatarju ta znesek podariti.

Asignatar ni dolžan privoliti v asignantovo nakazilo, s katerim naj bi ta izpolnil svojo obveznost, vendar pa ga mora o svoji zavrnitvi takoj obvestiti, ker mu sicer odgovarja za škodo. Dolžnost asignatarja, ki je privolil v nakazilo, je zahtevati od asignata, da ga izpolni. Pomembno je tudi dejstvo, da v kolikor asignatar privoli v nakazilo svojega dolžnika (asignanta) za izpolnitev obveznosti, ta obveznost ne preneha razen, če ni drugače dogovorjeno; obveznost namreč preneha šele z asignatovo izpolnitvijo.

Asignatar, ki je privolil v nakazilo, sme od asignanta zahtevati izpolnitev le v primeru asignatove neizpolnitve. Asignatar, ki ni asignantov