SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 30. marca 2006 (Jezik postopka: finščina)
„DDV – Odbitek vstopnega davka – Investicijsko blago – Nepremičnine – Popravki odbitkov“
V zadevi C-184/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus (Finska) z odločbo z dne 16. aprila 2004, ki je prispela na Sodišče 19. aprila 2004, v postopku, ki ga je sprožil
Uudenkaupungin kaupunki,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann, predsednik senata, K. Schiemann (poročevalec), sodnik, N. Colneric, sodnica, J. N. Cunha Rodrigues in E. Levits, sodnika,
generalna pravobranilka: C. Stix-Hackl,
sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. junija 2005,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
– za l’Uudenkaupungin kaupunki M. Pikkujämsä, asianajaja,
– za finsko vlado T. Pynnä in E. Bygglin, zastopnici,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,
– za Komisijo Evropskih skupnosti L. Ström van Lier in I. Koskinen, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. septembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določb člena 13(C), drugi odstavek, člena 17(6), drugi pododstavek, in člena 20 Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995 (UL L 102, str. 18, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 V predlogu je v bistvu zastavljeno vprašanje, ali bi bilo treba glede na Šesto direktivo popravek odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) na investicijsko blago dovoliti, če se je nepremičnina najprej uporabljala za oproščeno dejavnost in nato po uveljavljanju pravice do izbire v smislu člena 13(C) Šeste direktive za obdavčljivo dejavnost.
3 Ta predlog je bil vložen v okviru pritožbe, ki jo je vložil Uudenkaupungin kaupunki (mesto Uusikaupunki, v nadaljevanju: Uusikaupunki) proti odločbi Helsingin hallinto‑oikeus (upravno sodišče Helsinki), s katero je to zavrnilo tožbo, ki jo je vložilo mesto Uusikaupunki proti odločbama Lounais-Suomen verovirasto (davčni urad za jugozahodno Finsko) v zvezi z zahtevama za popravek odbitkov in vračilo DDV, ki ju je predložilo Uusikaupunki.
Pravni okvir
Šesta direktiva
4 Člen 5(6) in (7) Šeste direktive določa:
„6. Za dobavo, opravljeno za plačilo, se šteje uporaba blaga s strani davčnega zavezanca, ki je del njegovih poslovnih sredstev, za njegovo zasebno rabo ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih, ali brezplačna odtujitev ali splošneje uporaba blaga za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je bil davek na dodano vrednost od zadevnega blaga ali sestavin tega blaga v celoti ali deloma odbiten. Vendar pa se tako ne obravnava uporaba blaga za namene dajanja vzorcev ali daril manjših vrednosti za namene dejavnosti davčnega zavezanca.
7. Za dobavo, opravljeno za plačilo, lahko države članice štejejo:
(a) uporabo blaga s strani davčnega zavezanca za namene njegove dejavnosti, ki ga proizvede, konstruira, izkoplje, predela, nabavi ali uvozi v okviru takšne dejavnosti, kjer davek na dodano vrednost od takšnega blaga, če bi bilo pridobljeno od drugega davčnega zavezanca, ne bi bil v celoti odbiten;
(b) uporabo blaga s strani davčnega zavezanca za namene neobdavčljivih transakcij, kjer je bil davek na dodano vrednost od takšnega blaga v celoti ali deloma odbiten pri pridobitvi ali pri uporabi v skladu s pododstavkom (a);
(c) zadržanje blaga s strani davčnega zavezanca ali njegovih naslednikov po prenehanju opravljanja obdavčljive gospodarske dejavnosti, kjer je bil davek na dodano vrednost od takšnega blaga v celoti ali deloma odbiten pri pridobitvi ali pri uporabi v skladu s pododstavkom (a), razen v primerih iz odstavka 8.“
5 Člen 6(2) in (3) iste direktive določa:
„2. Za opravljanje storitev za plačilo se štejeta:
(a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je davek na dodano vrednost za takšno blago v celoti ali deloma odbiten;
(b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.
Države članice lahko odstopijo od določb tega odstavka, če takšno odstopanje ne vodi k izkrivljanju konkurence.
3. Za preprečitev izkrivljanja konkurence in s pogojem posvetovanj iz člena 29 lahko države članice obravnavajo kot opravljanje storitev za plačilo opravljanje storitev davčnega zavezanca za namene njegovega podjetja, če davek na dodano vrednost od takšne storitve, če bi jo opravil drug davčni zavezanec, ne bi bil v celoti odbiten.“
6 Na podlagi člena 13(B)(b) Šeste direktive države članice oprostijo DDV dajanje v najem nepremičnin. V skladu s členom 13(C) te direktive države članice lahko dovolijo davkoplačevalcem pravico do izbire za obdavčitev dajanja v najem nepremičnin. Vendar lahko države članice v skladu z drugim odstavkom istega člena omejijo obseg te pravice do izbire in podrobneje določijo pogoje za njeno uporabo.
7 Člen 17 Šeste direktive z naslovom „Nastanek in obseg pravice do odbitka“ določa:
„1. Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.
2. Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) davek na dodano…
