Prefakturiranje

4.6.11 Prefakturiranje

Kristinka Vuković Sonja Kermat Urška Juršev

Definicija

Pojma “prefakturiranje“ naša zakonodaja ne pozna, vendar pa se v praksi pogosto uporablja za vse vrste zaračunavanja blaga in storitev, ko se določeno blago ali storitev, ki je bilo zaračunano podjetju A, naprej zaračuna podjetju B v enakem znesku ali se razdeli na več podjetij po določenem ključu. Pri tem se pojavljajo dileme tako glede obračuna DDV, kot tudi knjiženja na stroške oziroma prihodke ali na prehodne konte.

RAČUNOVODSKI VIDIK

Prehodne postavke

Kadar podjetje prejme račun, ki ne glasi nanj, pač pa na dejanskega naročnika blaga oziroma storitev, takšen račun knjiži na prehodne postavke (konto 145 v breme – druge kratkoročne terjatve iz poslovanja za tuj račun) in ne na svoje stroške, zaloge ali kaj podobnega. Takšni primeri so lahko opravljanje posredniških storitev, upravljavskih storitev in podobno. Ko podjetje takšen račun prefakturira naprej dejanskemu naročniku, zneskov prav tako ne knjiži na svoje prihodke, temveč na konto 145 v dobro. Na kontu 145 ne sme prihajati do salda oziroma razlik, kajti prefakturira se lahko le enak znesek, kot je bil zaračunan s strani dobavitelja. Morebitne razlike, ki predstavljajo zaslužek posrednika, se morajo zaračunati posebej, saj so obdavčene z DDV in predstavljajo prihodke od prodaje storitev.

Naročnik, ki prejme tako prefakturiran račun od posrednika ali od upravljavca, knjiži v davčne evidence račun od dejanskega dobavitelja (ki je običajno priloga k računu od posrednika ali pa morajo biti na računu vsi podatki o dejanskem dobavitelju) in si v skladu z ZDDV-1 odbije obračunani DDV. Obveznosti iz naslova dobave blaga oziroma storitev pa knjiži v breme tistega, ki mu je dejansko dolžan plačati – običajno je to posrednik oziroma upravljavec (v dobro konta 220).

Za nekatere posle v svojem imenu in za tuj račun kontni okvir, ki je obvezen na podlagi Zakona o gospodarskih družbah, predpisuje evidentiranje preko kontov skupine 14 in 24 kot na primer za komisijsko prodajo, špediterske pogodbe ter za poslovanje v imenu uvoznikov in izvoznikov. O knjiženju komisijske prodaje prosimo poglejte v članku Konsignacija in komisija.

V ostalih primerih (v primerih prefakturiranja storitev in dobav v svojem imenu za tuj račun ter v svojem imenu za svoj račun) se prejeti računi knjižijo na ustrezne stroške oziroma odhodke, ko se prefakturirajo, pa na ustrezne prihodke.

Slovenski računovodski standardi zastopajo načelo kosmatega izkazovanja prometov, tudi Zakon o gospodarskih družbah ne dovoli pobotavanja postavk prihodkov in odhodkov. Zato ni skladno z računovodskimi pravili, če bi zneske, ki smo jih prefakturirali (v svojem imenu za tuj račun), knjižili kot storno naših odhodkov. Pri prefakturiranju torej knjižimo nam zaračunane storitve in dobave med stroške oziroma odhodke, našemu kupcu prefakturirane zneske pa knjižimo na prihodke od prodaje storitev ali blaga.

DAVČNI VIDIK

ZDDV-1

DDV se pri prefakturiranju obračunava po splošnih pravilih, razen v primeru plačil v imenu in za račun naročnika. V skladu s 6. odstavkom 36. člena ZDDV-1 se v davčno osnovo ne vštevajo zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika ter jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke. Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh transakcij. Davčni zavezanec takšnih računov tudi ne vnaša v DDV evidence in ne vključi v obračun DDV.

Kdaj se šteje, da je davčni zavezanec plačal blago ali storitev v imenu in za račun naročnika – v tujem imenu za tuj račun?

Kadar davčni zavezanec deluje v tujem imenu za tuj račun, se računi za dobavljeno blago oziroma opravljeno storitev, ki je predmet prefakturiranja, ne glasijo na njegovo ime, pač pa na naročnikovo, zato davčni zavezanec te račune vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke. Primer takšnega poslovanja je, ko upravljavci nepremičnin dobijo račune za…