Vsebino celotne on-line klepetalnice v pdf obliki si lahko naložite tukaj.
Poslujemo s kupci iz EU in s kupci na tretjih trgih. Občasno tem kupcem pošljemo tudi vzorce blaga. Zanima nas, kako ravnati glede obračuna DDV v primeru, ko pošljemo npr. vzorce blaga kupcu na Hrvaškem ali v Nemčijo. Ali moramo obračunati slovenski DDV ali to obravnavati kot prodajo v EU? Ali moramo dogodek sploh zavesti v knjigo DDV in o teh vzorcih poročati v rekapitulacijskem poročilu? Partner v EU namreč prejme račun brez vrednosti.
Imamo tudi primer, ko gre blago v drugo državo članico EU za degustacije. Degustacije (brezplačne) izvaja naš potnik. Kdaj oz. kje v tem primeru obračunati DDV?
Na fakturo, ki spremlja blago in je brez vrednosti, napišemo klavzulo "Oproščeno DDV po 46/1-ZDDV-1" – ali je to pravilno? Pripišemo tudi, da so to vzorci za degustacijo in promocijo in da blago ni za nadaljnjo prodajo.
V tujini nimamo nobenih podružnic, za DDV pa smo registrirani samo v Sloveniji.
Priznati moram, da je vaše vprašanje izredno zanimivo, še posebej, ker je v praksi moč glede tega zaslediti različna mnenja. Sama menim, da se, v kolikor gre v vašem primeru res za vzorce (torej so izpolnjeni vsi pogoji), upošteva točko a) prvega odstavka 7. člena ZDDV-1, ki določa, da se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, ne šteje brezplačno dajanje poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem ali bodočim kupcem, če jih ti ne dajo v prodajo oziroma so v takšni obliki, da ni mogoče, da se prodajajo. Ob tej predpostavki ob dobavi poslovnega vzorca do dobave blaga za plačilo sploh ne pride in se posledično računa ne izda, transakcije pa se posledično ne poroča v rekapitulacijsko poročilo. Vendar pa bi bila takšna trditev zelo pogumna, še zlasti zaradi pojasnila davčnega organa št. 4230-125/2009-2, 23. 7. 2009.
To mnenje se sicer nanaša na primere, ko ne gre za dajanje vzorcev in daril manjših vrednosti, pa vendar dvomi ostajajo. V izogib dvomom v prihodnosti sem se odločila, da vprašanje postavim še davčnemu organu. Odgovor bomo objavili na portalu.
V zvezi z degustacijami pa bi potrebovala več podatkov. V kolikor vaša družba uporabi določeno blago z namenom, da ga promovira svojim kupcem, menim, da do dobave blaga ne pride. V tem primeru vaša družba zadevno blago uporabi za lastne namene, torej lahko upošteva točko a) 8. člena ZDDV-1, ki določa, da se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, šteje uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec proizvede, zgradi, nabavi, predela ali uvozi v okviru opravljanja dejavnosti, za namene opravljanja njegove dejavnosti, če od takega blaga, če bi ga nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do celotnega odbitka DDV.
Pri avstrijski zavarovalnici COFACE (davčni zavezanci) imamo skupaj z našo hčerinsko družbo na Hrvaškem (pogodba se glasi na naše podjetje) zavarovane terjatve do kupcev. Kvartalno prejmemo račun (za minimalni znesek, dogovorjen v pogodbi). Ker so pri nas zavarovalne storitve oproščene DDV, ali to pomeni, da prejeti račun avstrijskega podjetja ne evidentiramo v naše DDV knjige? Znesek za hčerinsko družbo (tudi davčni zavezanec) prefakturiramo. Ali je prav, da na računu navedemo klavzulo »Obrnjena davčna obveznost – DDV ni obračunan po 1. odstavku 25. člena ZDDV-1«?
Poleg tega nam mesečno zaračunajo še stroške preverjanja bonitet (preko spleta vnesemo podatke, za katero firmo želimo boniteto, nato dobimo odgovor v njihovi spletni aplikaciji) za nas in za hčerinsko družbo. Za ta prejeti račun naredimo samoobdavčitev in ga evidentiramo v DDV-O obrazec v zaporedno 32a, 23a in 41. Ko je račun izdan hrvaški družbi, pa prav tako uporabimo klavzulo »Obrnjena davčna obveznost – DDV ni obračunan po 1. odstavku 25. člena ZDDV-1«. Ali evidentiramo pravilno?
Kraj opravljanja storitev zavarovanja, ki so opravljene za davčnega zavezanca, se določi po splošnem pravilu. Kraj opravljanja teh storitev, ki jih prejme davčni zavezanec za potrebe svojega sedeža v Sloveniji, je torej Slovenija. Ker so zavarovalne transakcije skladno s 1. točko 44. člena ZDDV-1 oproščene plačila DDV, se od teh storitev DDV ne obračunava. Tako prejeti račun po mojem mnenju evidentirate v polje 33 DDV-O obrazca. Pravilno bi bilo, če avstrijska zavarovalnica te transakcije ne bi poročala v rekapitulacijsko poročilo.
V zvezi s prezaračunavanjem stroškov zavarovanja pa bi bilo treba zadevo proučiti podrobneje. Zgolj na podlagi vašega vprašanja namreč lahko le predvidevam, da pri naročanju zavarovalnih storitev vaša družba deluje v svojem imenu. V kolikor je moje predvidevanje pravilno, so DDV implikacije pri prezaračunavanju teh stroškov odvisne od dejanskega stanja, pri čemer predpostavljam dve situaciji:
1. kot zavarovanec je na zavarovalni polici naveden najemnik, ki bo v primeru škodnega dogodka zadeve urejal z zavarovalnico: v tem primeru menim, da bi vaša družba morala upoštevati 16. člen ZDDV-1, ki določa, da se, kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, šteje, da prejme in dobavi te storitve sam. To posledično pomeni, da se pri prezaračunavanju šteje, da vaša družba najemniku zaračuna zavarovalne storitve. Slednje so oproščene plačila DDV v vseh državah članicah. Če bi bila situacija takšna, bi bilo pravilno, da na izdanem računu hrvaškemu prejemniku DDV ne bi obračunali, računa pa tudi ne poročali v DDV-O obrazec in rekapitulacijsko poročilo. V zvezi s slednjim predlagam, da preberete še pojasnilo FURS št. 4230-1429/2010-2, z dne 25. 2. 2011.
2. kot zavarovanec je na zavarovalni polici navedena vaša družba, ki bo v primeru škodnega dogodka zadeve urejala z zavarovalnico: v tem primeru se postavlja vprašanje, kakšno dobavo blaga ali storitev bo hrvaška družba od vaše družbe pravzaprav prejela (pogodbena določila, sklenjena med vašo družbo in hrvaško družbo, mi niso poznana). V kolikor bi bili zadevni stroški le del glavne transakcije, bi se slednji po mojem mnenju v okviru načela enotne gospodarske transakcije vštevali v davčno osnovo te transakcije.
V drugem primeru, ki ga navajate, razumem, da od davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici prejmete storitev preverjanja bonitet. V kolikor je temu tako, menim, da prejeti račun pravilno evidentirate. Strinjam se tudi z načinom prezaračunavanja hrvaški družbi.
Uvoznik (A), slovenski zavezanec z ID številko za DDV, je organiziral transport blaga iz Amerike v carinsko skladišče v Sloveniji. Nato je slovenski davčni zavezanec (B), prav tako s slovensko ID št. za DDV, opravil prevoz istega blaga iz Slovenije v drugo članico EU. Za prevoz blaga bo zavezanec B izdal račun zavezancu A. Ali je pravilno, da pri izstavitvi DDV ni obračunan, ker se sklicujemo na 38. člen ZDDV-1?
Vašega vprašanja žal ne razumem dovolj. Ker omenjate podprevoznika in 38. člen ZDDV-1, predlagam, da za vsak slučaj preberete tole pojasnilo FURS.
Slovensko podjetje ni davčni zavezanec, radi pa bi kupili blago na Kitajskem. Kako je z DDV – ali se mora registrirati za DDV ali lahko do kakšne vsote uvozi blago?
Zelo dobro vprašanje, ki bi najverjetneje razplamtelo prenekatero diskusijo znotraj strokovnega kroga. Rada bi vas opozorila, da so mnenja strokovnjakov glede vštevanja v obdavčljivi promet do 50.000 EUR različna, zato prosim, če upoštevate, da je mnenje, ki sledi, subjektivno, in svetujem, da pridobite še mnenje koga drugega. Prav tako upoštevajte, da pri odgovarjanju na vprašanja v okviru klepetalnice nimam dovolj razpoložljivega časa, da bi podrobneje proučila veljavno zakonodajo. Skladno s sedmim odstavkom 94. člena ZDDV-1 obdavčljivi promet obsega naslednje zneske, brez DDV:
- znesek obdavčenih dobav blaga in storitev;
- znesek transakcij, ki so oproščene v skladu z 52., 53., 54. in 55. členom tega zakona;
- znesek transakcij z nepremičninami, finančnih transakcij iz 4. točke 44. člena tega zakona ter zavarovalnih storitev, razen če so te transakcije postranske transakcije.
Določba torej nabav ne navaja. Prav tako je treba opozoriti, da je zakonodajalec obveznost identifikacije predpisal le za nabave blaga iz drugih držav članic, pa še to le, če je presežena določena meja (glej zlasti točko c) prvega odstavka 79. člena ZDDV-1). Na podlagi navedenega menim, da uvoz blaga ni transakcija, ki bi se vštevala v vrednost do 50.000 EUR obdavčljivega prometa.
Zanima me, kako pravilno izvesti samoobdavčitev v spodnjih primerih. Obe stranki sta zavezanca za DDV v svoji državi:
- zavezanec iz EU opravi za nas storitev na nepremičnini v Sloveniji – popravilo svetilk na objektu (gradbena storitev)
- zavezanec iz EU opravi za nas storitev na nepremičnini v Sloveniji – zagon sistema varnostne razsvetljave (inženirska storitev).
Ali je treba samoobdavčitev izvesti z vpisom v obrazec DDV? Kako postopati v primeru, da storitvi opravi zavezanec iz tretje države in se tu ne identificira za namene DDV?
V vašem primeru bi morali najprej preveriti, ali davčna zavezanca s sedežem v drugi državi članici opravljata storitve, katerih kraj bi se lahko določil po posebnem pravilu iz 27. člena ZDDV-1 ali pa morda po splošnem pravilu iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1.
Predlagam, da preverite kriterije, kot jih zajema Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1042/2013 z dne 7. oktobra 2013 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede kraja opravljanja storitev. Če na podlagi omenjenih kriterijev ugotovite, da gre za storitev v zvezi z nepremičnino, potem se šteje, da davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici v Sloveniji opravi obdavčljivo transakcijo in se mora tukaj identificirati za namene DDV. Nadalje je treba preveriti še, če so izpolnjeni pogoji za uporabo 76.a člena ZDDV-1 ali ne. Prejeti račun evidentirate enako kot domače dobave.
Če se tujec v Sloveniji ne identificira, pa bi se moral, DDV namesto njega obračuna prejemnik te storitve skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZDDV-1 (račun se evidentira v polja 31, 25 in 41 DDV-O obrazca). Če pa ugotovite, da gre v zadevnem primeru za storitev, katere kraj se določi po splošnem pravilu iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, pa je od prejetih storitev DDV dolžan obračunati slovenski prejemnik. Takšen račun se evidentira v polja 32 a, 23a in 41 DDV-O obrazca.
Dobavitelj je našega zaposlenega napotil na izobraževanje v tujino. Dobavitelj krije vse stroške. Določeni stroški bodo zaračunani direktno tujemu dobavitelju (seminar), stroške, ki nastanejo na poti, pa jim moramo prefakturirati. Kako prefakturiramo kilometrino, cestnine, dnevnico in hotel? Pri nas bo izstavljen potni nalog. Ali je to oproščeno DDV?
Morala bi preveriti vsebino dogovora in na podlagi slednjega ugotoviti, ali gre v zadevnem primeru za enotno transakcijo, in če gre, katera transakcija je glavna in katere pomožne. Prav tako se sprašujem, ali bo tuj dobavitelj, ki bo kril stroške vašega zaposlenega, v zameno sploh prejel kakšno storitev, saj se, kot razumem, vsi stroški, ki jih nameravate zaračunati temu tujemu podjetju, nanašajo na vašega zaposlenega. Ne poznam razmerja med akterji, ki so vpleteni in težko zaključim, kaj bi bilo pravilno.
Avstrijska podružnica prejema račune za najem orodja, računovodske storitve, tajniška dela, stroške najema pisarne, stroške, vezane na pisarno (elektrika, voda, telefon), stroške provizije za posel. Vse storitve so opravljene v Avstriji za podružnico. Prejete fakture nimajo navedene davčne številke prejemnika faktur (podružnica nima davčne številke, slovenska davčna številka pa ni navedena, prav tako ni navedena klavzula reverse charge). Na nekaterih fakturah je obračunan nemški DDV, na nekaterih pa ne. Ali gre v DDV-O v Sloveniji in ali se dela samoobdavčitev? Kaj pa prejeta faktura za izpit delavcev za pridobitev certifikata za monterja (ta izpit so opravili detaširani delavci)? Ali je potrebna samoobdavčitev v Sloveniji?
Storitve, ki jih slovenska družba prejema od davčnih zavezancev s sedežem v drugi državi članici (tam, kjer ima svojo podružnico), je treba razdeliti na njihovo naravo. Če gre za storitve, ki so povezane z nepremičnino, ki se nahaja v tej državi članici, takšnega računa v slovenske DDV evidence ne evidentirate niti ne obračunavate DDV od teh prejetih storitev v Sloveniji (elektrika, najemnina, voda itd.). Pri prejemanju storitev, katerih kraj se določi po splošnem pravilu, pa je treba preveriti, ali ima slovenska družba v državi članici, kjer ima podružnico, tudi svojo stalno poslovno enoto za namene DDV in ali se te storitve nanašajo na to stalno poslovno enoto.
Če slovenska družba takšne storitve prejema za potrebe svojega sedeža v Sloveniji, mora od teh storitev obračunati DDV po sistemu samoobdavčitve. Glede izpita delavca je treba preveriti, ali je takšno storitev opravil davčni zavezanec ali ne, oziroma ali gre za storitev, ki je oproščena plačila DDV skladno s 132. členom Direktive o DDV (povzema jo 42. člen ZDDV-1. Če je takšno storitev opravil subjekt, ki je v Avstriji oproščen plačila DDV, ker gre za oproščeno izobraževalno storitev, potem je takšna storitev oproščena tudi v Sloveniji. Če pogoji za oprostitev niso izpolnjeni in je te storitve opravil davčni zavezanec v okviru svoje ekonomske dejavnosti, je treba v Sloveniji obračunati in plačati DDV po sistemu samoobdavčitve.
Slovenski d.o.o. (s slovensko ID za DDV) ima v Avstriji odprto tudi podružnico (podružnica nima ID za DDV). Vsa vprašanja v nadaljevanju so vezana na isto podjetje.
Iz avstrijske podružnice izdaja račune davčnim zavezancem v Avstriji in ostalim iz drugih držav EU (vedno davčnim zavezancem). Na izdanem računu je naveden naslov podružnice, bančni račun podružnice, ni pa navedene ne slovenske ne avstrijske ID številke za DDV. Navaja pa ID DDV naročnika in plačnika storitev. Storitev, ki jo opravi in zaračuna – napeljava cevi za razne medije (plin, para) in varjenje teh cevi v različnih industrijah, kot so kemične tovarne, termoelektrarne ... V Avstriji velja, da plača DDV zadnji v verigi – investitor. Skladno s tem napišejo na izdano fakturo klavzulo: DDV ni obračunan (podobno kot pri nas 76. a člen). Ali je treba v Sloveniji, kjer je d.o.o. identificiran za namene DDV take fakture (izdane iz avstrijske podružnice, davčnim zavezancem v Avstriji in tudi zavezancem…
