4.6.19 Reklama
Kristinka Vuković Sonja Kermat Urška Juršev
Prihodki izvajalca
Pri izvajalcu storitev reklamiranja se storitve reklame v računovodskem smislu obravnavajo kot prihodki iz poslovanja (knjižimo jih v skupini kontov 76) in z vidika obdavčitve povečujejo davčno osnovo davka od dohodkov pravnih oseb.
Davčno priznani odhodki
Pri prejemniku storitve reklamiranja se stroški obravnavajo kot stroški poslovanja in se evidentirajo v skupini 417.
DAVČNI VIDIK
Prejemnik računa za storitve reklamiranja ima pravico do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost skladno s splošnimi pravili, ki veljajo z Zakonom o davku na dodano vrednost predpisani v 62. členu (račun od davčnega zavezanca, pravica do odbitka vstopnega davka ...).
Stroški reklame se uvrščajo med stroške poslovanja, ki so v skladu z 29. členom ZDDPO-2 in pogoji iz tega člena (odhodki potrebni za pridobitev prihodkov) davčno priznan strošek oziroma odhodek podjetja.
Z namenom različnega pospeševanja prodaje se podjetja pogosto poslužujejo razdeljevanja reklamnega blaga na javnih mestih (v prodajalnah, na stojnicah), na javnih prireditvah (sejmih, razstavah, kongresih) in z javnimi mediji (kot priloga časopisa, razdeljevanje v poštne nabiralnike). Tudi takšno razdeljevanje blaga v poslovnem smislu obravnavamo podobno kot reklamne oglase v medijih in na javnih mestih.
Med reklamno blago uvrščamo:
- poslovne vzorce,
- prospekte, kataloge in podobno ter
- proizvode, ki imajo uporabno vrednost za posameznika in na katerih je natisnjen logotip podjetja ali kakšen drug reklamni napis (uporabni predmeti z logotipom).
Poslovni vzorci
Na različnih javnih mestih in prireditvah podjetja končnim potrošnikom delijo poslovne vzorce na pokušinah (degustacijah) oziroma se uporabljajo pri predstavitvah. Pri brezplačnem razdeljevanju poslovnih vzorcev, ki jih lahko podjetje nabavi ali izdela samo, se davek na dodano vrednost ne obračunava, če so izpolnjeni pogoji iz 2a. točke 7. člena ZDDV-1. Ta točka namreč določa, da se ne šteje kot promet blaga, opravljen za plačilo, brezplačno dajanje poslovnih vzorcev:
- v razumnih količinah kupcem in bodočim kupcem,
- če jih ti ne prodajajo oziroma so v takšni obliki, da jih ni mogoče prodajati.
Po pojasnilu DURS mora davčni zavezanec za dokazovanje upravičenosti porabe poslovnih vzorcev brez obračunanega davka na dodano vrednost s svojim internim aktom opredeliti razumne količine in sicer glede na značilnosti poslovnih vzorcev, trženjske in prodajne načrte ter podobno. Voditi je potrebno tudi evidence, ki bi naj zagotavljale predvsem naslednje podatke o
- vrstah poslovnih vzorcev (o tistih, ki so oblikovani drugače kot za prodajo, in tistih z oznako, da niso namenjeni prodaji) ter
- komu in ob kakšnih priložnostih so bili brezplačno razdeljeni (spremljanje razumnih količin).
Eden bistvenih pogojev, da vzorci niso predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost je, da prejemniki vzorcev ne prodajo. To lahko zagotovimo tako, da je blago v takšni obliki in količini, ki ni namenjena prodaji (zaradi tega jih tudi ne vodimo v zalogah blaga, namenjenega prodaji). Če pa se daje brezplačno samo blago, je to lahko neobdavčeno, le če ima vidno oznako “Ni na prodajo“. Napis je lahko na proizvodu, na embalaži, v kateri se običajno prodaja ali na obvezni deklaraciji, če gre za uvožene proizvode. Lahko je natisnjen, odtisnjen s štampiljko ali nalepljen.
Če ob podaritvi (razdeljevanju) poslovnih vzorcev predpisani pogoji niso izpolnjeni, je potrebno tako od nabavljenih kot od lastnih poslovnih vzorcev obračunati davek na dodano vrednost po predpisani stopnji. Če so bili poslovni vzorci nabavljeni, je davčna osnova nakupna cena, povečana za odvisne stroške nabave, če pa so lastni proizvodi, je davčna osnova polna lastna cena.
Prospekti,…
