2018.04.1.2 Transferne cene – določanje obrestne mere pri posojilih med povezanimi osebami
mag. Ivan Kranjec odvetnik
Pogodbena obrestna mera v posojilnih poslih med povezanimi osebami
Kadar posojila med seboj sklepajo povezane osebe, veljajo posebna pravila tako glede dovoljene višine posojila, kot tudi glede dovoljene obrestne mere za tako posojilo. Višino posojila (glavnice) deloma omejujejo pravila o tanki kapitalizaciji (32. člen ZDDPO-2 (opomba 1)) in statusno-pravna pravila (277. člen ZGD-1, 498. člen ZGD-1 in 499. člen ZGD-1 (opomba 2)). Višino obrestne mere pa omejujejo predvsem davčna pravila (19. člen ZDDPO-2).
V tem prispevku si bomo pogledali osnovna pravila in omejitve pri določanju višine obrestnih mer med povezanimi osebami, ki so tudi aktualna v vsakdanji praksi.
Dovoljeni pristopi za določanje tržne obrestne mere
Posli med povezanimi osebami se po svoji vsebini ne bi smeli razlikovati od poslov, ki jih med seboj sklepajo nepovezane osebe. V obeh tipih poslov bi morali namreč upoštevati tržne razmere in oblikovati cene po neodvisnem tržnem načelu (ang. arm's length principle). Tudi posojila med povezanimi osebami bi torej morala imeti dogovorjeno tržno obrestno mero.
Prvi – in tudi vsebinsko najbolj pravilen – način določanja ustrezne obrestne mere v posojilih med povezanimi osebami, je torej pridobitev podatka o tržni obrestni meri. Ta podatek lahko pridobimo bodisi z notranjo primerjavo (t.j. posojilo s povezano osebo primerjamo z drugim posojilom, ki ga je naše podjetje sklenilo z neko nepovezano osebo), bodisi z zunanjo primerjavo (t.j. posojilo s povezano osebo primerjamo z drugim posojilom, ki ga je neko neodvisno podjetje na trgu sklenilo z drugim neodvisnim podjetjem). A zavedati se moramo, da je do takšnih podatkov izredno težko priti. Najprej bomo naleteli na težavo poslovne skrivnosti, zaradi katere ne bomo mogli pridobiti…
