Danes je 27.12.2024

Input:

Vračilo DDV za prodajo nepremičnin (C-251/16)

22.11.2017, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 38 minut

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 22. novembra 2017 (jezik postopka: angleščina)

„Predhodno odločanje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Šesta direktiva 77/388/EGS – Člen 4(3)(a) in člen 13B(g) – Oprostitev za dobavo objektov ali njihovih delov ter zemljišč, na katerih stojijo, razen tistih iz člena 4(3)(a) – Načelo prepovedi zlorab – Uporaba, če ne obstajajo nacionalni predpisi za prenos tega načela – Načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj“

V zadevi C‑251/16,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Supreme Court (vrhovno sodišče, Irska) z odločbo z dne 21. aprila 2016, ki je na Sodišče prispela 2. maja 2016, v postopku

Edward Cussens,

John Jennings,

Vincent Kingston

proti

T. G. Brosnanu,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi T. von Danwitz (poročevalec), predsednik senata, C. Vajda, E. Juhász, sodnika, K. Jürimäe, sodnica, in C. Lycourgos, sodnik,

generalni pravobranilec: M. Bobek,

sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. aprila 2017,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za E. Cussensa, J. Jenningsa in V. Kingstona D. Lynch in J. O’Malley, solicitors, B. Murray, SC, in F. Mitchell, barristers,

–        za Irsko E. Creedon, J. Quaney in A. Joyce, agenti, skupaj z N. Traversom, SC,

–        za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Galluzzo, avvocato dello Stato,

–        za Evropsko komisijo M. Owsiany‑Hornung in R. Lyal, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. septembra 2017

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23, v nadaljevanju: Šesta direktiva) in na načelo prepovedi zlorab na področju davka na dodano vrednost (DDV).

2        Ta predlog je bil vložen v sporu med E. Cussensom, J. Jenningsom in V. Kingstonom na eni ter T. G. Brosnanom, Inspector of Taxes (davčni inšpektor, Irska) kot zastopnikom Office of the Revenue Commissioners (Urad komisarjev za državne finance, Irska) (v nadaljevanju: davčna uprava) na drugi strani, glede vračila DDV za prodajo nepremičnin.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V skladu s členom 2(1) Šeste direktive je predmet DDV „dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo“.

4        Člen 4(3) te direktive določa:

„Države članice lahko štejejo za davčnega zavezanca vsakogar, ki priložnostno opravi transakcijo v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1), in zlasti eno od naslednjih transakcij:

(a)      dobavo objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih stojijo pred prvo uporabo; države članice lahko določijo pogoje uporabe tega kriterija za spremembe objektov in zemljišč, na katerih stojijo.

Države članice lahko namesto kriterija prve uporabe uporabljajo tudi drug kriterij, kot je obdobje od datuma dokončanja objekta do datuma prve dobave ali obdobje od datuma prve uporabe do datuma naslednje dobave, pod pogojem, da ta obdobja niso daljša od petih ali dveh let.

Šteje se, da je ‚objekt‘ vsaka konstrukcija, trajno povezana s tlemi ali v tleh;

[…]“

5        Člen 13B(b) Šeste direktive določa:

„Brez vpliva na druge določbe Skupnosti države članice pod pogoji, ki jih določijo zaradi zagotovitve pravilne in enostavne uporabe takšnih oprostitev in preprečevanja vsakršnih možnih utaj, izogibanj ali zlorab, oprostijo:

[…]

(g)      dobave objektov ali delov objektov ter zemljišč, na katerih stojijo, razen tistih iz člena 4(3)(a);“

6        Člen 94 Poslovnika Sodišča določa:

„Poleg besedila vprašanj, ki se Sodišču predložijo v predhodno odločanje, predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje:

(a)      povzetek predmeta spora in upoštevnih dejstev, kakor jih je ugotovilo predložitveno sodišče, ali vsaj navedbo dejanskih okoliščin, na katerih vprašanja temeljijo;

(b)      vsebino nacionalnih določb, ki naj bi se uporabile v obravnavani zadevi, in po potrebi upoštevno nacionalno sodno prakso;

(c)      razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari.“

 Irsko pravo

7        Člen 4(1), (2) in (4) Value Added Tax Act 1972 (zakon o davku na dodano vrednost iz leta 1972) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o DDV), določa:

„1.      (a)      Ta člen se uporablja za nepremičnine,

(i)      ki jih je zgradila oseba, ki jih dobavi, ali ki so bile zgrajene v njenem imenu […]

[…]

(b)      V tem členu izraz ‚pravica‘ v zvezi z nepremičninami pomeni nepremičnine ali pravico na njih, ki je bila, ko je bila vzpostavljena, za najmanj deset let, […] pri čemer sklicevanje na razpolaganje s pravico vključuje sklicevanje na vzpostavitev pravice […]

[…]

2.      […] se za namene tega zakona šteje, da se dobava nepremičnin opravi, če – vendar samo če – oseba, ki ima pravico na nepremičninah, za katere se uporablja ta člen, v zvezi s celotnimi nepremičninami ali katerim koli njihovim delom razpolaga (vključno z odstopom ali prenosom) z navedeno pravico ali pravico, ki iz nje izhaja.

[…]

4.      Če oseba, ki ima pravico na nepremičninah, za katere se uporablja ta člen, v zvezi s celotnimi navedenimi nepremičninami ali katerim koli njihovim delom prenese pravico, ki izhaja iz navedene pravice v takih okoliščinah, da glede prenesene pravice obdrži pravico do vrnitve, se […] šteje, da je v zvezi s tako ohranjeno pravico do vrnitve opravila ‚samodobavo‘ nepremičnin oziroma njihovega dela za namen, ki ni namen njene dejavnosti.“

8        Člen 4(6)(a) tega zakona določa, da se DDV med drugim ne obračuna za dobavo nepremičnin:

„v zvezi s katerimi pravica v korist osebe, ki opravi dobavo, do odbitka na podlagi člena 12 v zvezi z vsakim naloženim ali plačanim DDV na dobavo ali gradnjo nepremičnin ni nastala ali […] ne bi nastala […]“.

9        Člen 4(9) navedenega zakona določa:

„Kadar zaradi razpolaganja s pravicami na nepremičninah nastane obveznost obračuna DDV in če te nepremičnine niso bile zgrajene od datuma razpolaganja s to pravico (v nadaljevanju: tega odstavka: obdavčljiva pravica), se vsako razpolaganje s pravico na teh nepremičninah po tem datumu od osebe, ki ni oseba, ki je pridobila obdavčljivo pravico, za namene tega zakona šteje za dobavo nepremičnin, za katero se uporablja odstavek 6 tega člena.“

10      Člen 10(9) zakona o DDV se nanaša na vrednotenje zneska, na katerega se naloži DDV glede dobav nepremičnin in storitev v zvezi z gradnjo nepremičnin. Ta člen 10(9)(a) in (b) določa:

„(a)      […] [V]rednost katere koli pravice na nepremičnini, s katero se razpolaga z dobavo je vključena v ceni.

(b)      Vrednost katere koli pravice na nepremičninah je običajna cena take pravice na prostem trgu.“

11      V skladu s členom 19(2)(b) Value Added Tax Regulations 1979 (uredba o davku na dodano vrednost iz leta 1979), ki izvaja ta člen 10(9), se ne upošteva vrednost pravice do vrnitve, ki jo