SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 15. junija 2006 (jezik postopka: nizozemščina)
„Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Direktiva 92/12/EGS – Trošarina – Davčne oznake – Šesta direktiva o DDV – Člena 2 in 27 – Izginotje tobačnih znamk“
V zadevi C-494/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) z odločbo z dne 26. novembra 2004, ki je na Sodišče prispela istega dne, v postopku
Heintz van Landewijck SARL
proti
Staatssecretaris van Financiën,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J.-P. Puissochet (poročevalec), S. von Bahr, U. Lõhmus in A. Ó Caoimh, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
– za Heintz van Landewijck SARL A. E. van der Voort Maarschalk in R. Meijer, odvetnika,
– za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in C. M. Wissels, zastopnici,
– za nemško vlado M. Lumma in C. Schulze-Bahr, zastopnika,
– za Komisijo Evropskih skupnosti K. Gross in A. Weimar, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. februarja 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L 76, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o trošarini) in Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva), zlasti člen 27(1) in (5).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Heintz van Landewijck SARL (v nadaljevanju: Landewijck) in Staatssecretaris van Financiën (državnim sekretarjem za finance). Ta družba zahteva od zadnjega vračilo zneskov, ki jih je plačala za pridobitev tobačnih znamk, ki so izginile, preden so bile nalepljene na tobačne proizvode, za katere so bile namenjene.
Pravni okvir
Pravo Skupnosti
3 Člen 6 Direktive o trošarini, ki se na podlagi člena 3(1) uporabi za tobačne izdelke, določa:
„1. Obveznost za plačilo trošarine nastane ob sprostitvi v porabo ali ko se ugotovi primanjkljaj, od katerega je treba plačati trošarino v skladu s členom 14(3).
Sprostitev trošarinskih proizvodov v porabo je:
a) vsaka odprema, tudi nepravilna, iz režima odloga plačila trošarine;
b) vsaka proizvodnja teh proizvodov, tudi nepravilna, zunaj režima odloga plačila trošarine;
c) vsak uvoz teh proizvodov, tudi nepravilen, če ti proizvodi niso pod režimom odloga plačila trošarine.
2. Sprejmejo se tisti pogoji za plačilo obveznosti in stopnje trošarine, ki veljajo na dan nastanka obveznosti za plačilo trošarine v državi članici, v kateri se proizvodi sprostijo v porabo ali v kateri se ugotovi primanjkljaj. Trošarina se določi in pobere v skladu s postopkom posamezne države članice, pri čemer velja, da države članice uporabljajo enake postopke odmere in pobiranja trošarine za domače proizvode in proizvode iz drugih držav članic.“
4 Člen 14(1) te direktive določa:
„Imetniki trošarinskih skladišč so oproščeni plačila trošarine za primanjkljaje, ki nastanejo pod režimom odloga plačila trošarine in so posledica naključnih dogodkov ali višje sile ter jih ugotovi pooblaščenec pristojne države članice. Oprostitev plačila trošarine velja tudi za primanjkljaje, ki nastanejo med proizvodnjo in predelavo, skladiščenjem ter prevozom pod režimom odloga plačila trošarine in izhajajo iz narave izdelka. Vsaka država članica določi pogoje za odobritev oprostitve. Te oprostitve se uporabljajo tudi za gospodarske subjekte iz člena 16 med prevozom proizvodov pod režimom odloga plačila trošarine.“
5 Člen 21(1) te direktive določa:
„Brez poseganja v člen 6(1) lahko države članice zahtevajo, da se proizvodi, sproščeni v porabo na njihovem ozemlju, označijo z davčnimi oznakami ali nacionalnimi identifikacijskimi znaki, ki se uporabljajo za fiskalne namene.“
6 Člen 22(2)(d) te direktive določa:
„Za trošarinske proizvode, sproščene v porabo v državi članici, ki so opremljeni z davčno oznako ali identifikacijskim znakom države članice, se lahko zahteva vračilo trošarine, ki jo morajo vrniti davčni organi držav članic, ki so izdali davčne oznake ali identifikacijske znake, če so davčni organi države članice, ki so jih izdali, ugotovili, da so te oznake ali znaki uničeni.“
7 Člen 10 Direktive Sveta 95/59/ES z dne 27. novembra 1995 o davkih, razen prometnih davkov, ki vplivajo na porabo tobačnih izdelkov (UL L 291, str. 40, v nadaljevanju: Direktiva o tobačnih izdelkih) določa:
„1. Pravila za pobiranje trošarine se uskladijo najkasneje na zadnji stopnji. V predhodnih stopnjah se trošarina načeloma pobira z davčnimi znamkami. Če države članice pobirajo trošarino s pomočjo davčnih znamk, morajo te znamke dati na razpolago proizvajalcem in trgovcem v drugih državah članicah. Če države članice…
