4.8.5 Vzdrževanje
Kristinka Vuković Sonja Kermat Urška Juršev
Definicija
S pojmom vzdrževanje običajno razumemo aktivnosti, s katerimi se zagotavlja, da neko sredstvo nemoteno deluje v skladu z namenom uporabe in/ali zakonskimi predpisi.
RAČUNOVODSKI VIDIK
V računovodstvu se srečujemo z vzdrževanjem v naslednjih primerih:
- vzdrževanje neopredmetenih dolgoročnih sredstev,
- vzdrževanje zemljišč in zgradb (lastnih ali v finančnem oziroma poslovnem najemu),
- vzdrževanje naložbenih nepremičnin,
- vzdrževanje opreme, nadomestnih delov in drobnega inventarja,
- drugo.
Investicijsko vzdrževanje
Stroški, ki nastajajo v zvezi z opredmetenim osnovnim sredstvom, povečujejo njegovo nabavno vrednost, če povečujejo njegove prihodnje koristi v primerjavi s prvotno ocenjenimi.
Tekoče vzdrževanje
Stroški, ki nastajajo v zvezi z opredmetenim osnovnim sredstvom, povečujejo njegovo nabavno vrednost, če povečujejo njegove prihodnje koristi v primerjavi s prvotno ocenjenimi.
Redni servis
Predvideni zneski stroškov rednih pregledov oziroma popravil opredmetenih osnovnih sredstev se obravnavajo kot deli opredmetenih osnovnih sredstev.
Nadomestni deli
Kadar podjetje samo opravi določena vzdrževalna dela, lahko nabavi tudi samo nadomestne dele, storitev popravila pa opravijo zaposleni. Nadomestni deli, namenjeni popravilom ali vzdrževanju, se obravnavajo kot material za vzdrževanje, ki se ob nabavi prenese v vrednost zalog materiala, po vgraditvi pa se njihova vrednost zmanjša v breme stroškov materiala. Več o tem najdete v članku “Nadomestni deli“.
Razmejevanje stroškov
Podjetje lahko stroške večjih vzdrževalnih del tudi razmejuje znotraj poslovnega leta, da so medletne bilance bolj realne. Pri tem lahko stroške vzdrževanja vračunava vnaprej preko pasivnih časovnih razmejitev (konto 290) ali razmejuje po dejanskem nastanku preko aktivnih časovnih razmejitev (konto 190).
Kdaj se šteje, da vlaganja v osnovna sredstva povečujejo njegove prihodnje koristi?
Vlaganja v osnovna sredstva povečujejo njegove bodoče koristi v primerjavi z ocenjenimi ob nakupu sredstva, če povečujejo uporabno vrednost sredstva (če na primer s strojem v prihodnje naredimo več izdelkov ali enako količino izdelkov v krajšem času ali za proizvodnjo potrošimo manj materiala, če pri zgradbi dogradimo nekaj, česar prej ni bilo, kot na primer predelne stene, jo naredimo bolj energetsko učinkovito z dodatno izolacijo, vgradimo dodatni vir ogrevanja, na primer toplotno črpalko itd.). Nasprotno pa ne gre za vlaganja, ki povečujejo prihodnje koristi, če se na primer zamenja nekaj, kar je pred tem že obstajalo, če se je opravil večji remont sredstva, ki je bil nujno potreben za nadaljnjo uporabo sredstva in se doba koristnosti sredstva ali uporabna vrednost pri tem nista spremenili itd. Vsekakor je priporočljivo, da si podjetje določi interna pravila glede razmejevanja med stroški tekočega vzdrževanja in investicijskim vzdrževanjem na primer tako, da določi vrednostno mejo, nad katero se sploh ugotavlja, za kakšno vrsto vlaganj gre. Do tega mejnega zneska pa se vsi stroški knjižijo na tekoče vzdrževanje.
DAVČNI VIDIK
DDPO
Za presojo, ali so stroški vzdrževanja davčno priznani, podjetje upošteva 29. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (29. člen ZDDPO-2), ki določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev obdavčenih prihodkov. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da:
- niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti;
- imajo značaj privatnosti;
- niso skladni z običajno poslovno prakso.
Za dokazovanje, da je nek strošek vzdrževanja poslovno potreben, je zelo pomembno, da iz računa jasno izhaja, za kakšno vrsto vzdrževanja je šlo (natančna specifikacija storitve) in na katero opredmeteno osnovno sredstvo, neopredmeteno sredstvo, drobni inventar in podobno se vzdrževanje nanaša (na primer pripis zaporedne številke iz registra osnovnih sredstev).
Ali so stroški vzdrževanja osebnega vozila, ki ga zaposleni uporablja tudi za zasebne namene, davčno priznani odhodek?
Uporaba osebnega vozila za zasebne namene predstavlja boniteto, ki je obdavčena po Zakonu o dohodnini. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb pa določa, da se stroški bonitet priznajo kot odhodek v obračunanem znesku, če so obdavčeni z dohodnino. V primeru obračuna bonitete za osebno vozilo so tako davčno priznani tudi vsi stroški, ki se nanašajo na vzdrževanje osebnega vozila.
Obdavčitev z DDV
Storitve vzdrževanja so v skladu s 25. členom Zakona o davku na dodano vrednost (25. člen ZDDV-1) obdavčene tam, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme storitve, sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče.
Kraj opravljanja storitev vzdrževanja, ki jih prejme oseba, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec storitev sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca, ki ni v kraju, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima izvajalec storitev stalno poslovno enoto.
Davčni zavezanec – avtoprevoznik, s sedežem dejavnosti v Sloveniji, je imel okvaro tovornega vozila v Franciji, kjer je bilo opravljeno tudi popravilo s strani francoskega davčnega zavezanca. V navedenem primeru se šteje, da je kraj opravljanja Slovenija, ker ima prejemnik storitve – avtoprevoznik, sedež svoje dejavnosti v Sloveniji.…
